Glasbena šola Črnomelj je javni zavod s sedežem v Črnomlju, v ulici Mirana Jarca 2. Ustanovljena je bila s sklepom občinske skupščine št. 61-57/74 z dne 30. 9. 1964. 1. 9. 1968 se je ustanovil oddelek v Metliki. S soglasjem ustanovitelja in občinske skupščine z dne 28. 9. 1984 pa tudi oddelek v Semiču. Za otvoritev oddelka v Semiču je dala soglasje tudi Občinska izobraževalna skupnost Črnomelj. Na osnovi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS št. 12/96) je Občina Črnomelj sprejela Odlok o ustanovitvi JVIZ Glasbena šola Črnomelj (Ur. l. RS št. 6/97 in št. 70/2008), s podružnicama v Metliki in Semiču. Obe občini sta podali tudi predhodno soglasje k omenjenemu odloku.
Glasbena šola Črnomelj zajema šolski okoliš občin Črnomelj, Metlika in Semič.
Glasbena šola Črnomelj je vpisana v sodni register v Novem mestu pod št.:1/00044/00.
Jože Strmec: Razvoj glasbenega izobraževanja v Črnomlju
Črnomelj pred drugo svetovno vojno (1941-1945) ni imel izobraževalne ustanove, ki bi njegovim prebivalcem omogočila glasbeno izobraževanje. V tistem času je delovala le godba na pihala, občasno tudi kakšen tamburaški orkester. Vse je bilo ljubiteljsko, na amaterski osnovi, godbeniki so bili priučeni in tudi le redki učitelji so bili šolani glasbeniki. To so bili v glavnem prišleki.
Med drugo svetovno vojno, posebej po letu 1943, ko so se v Črnomelj na osvobojeno ozemlje zatekli mnogi že takrat uveljavljeni glasbeniki (Pahor, Kozina, Korošec, Kuhar, Adamič in drugi) je bilo glasbenega življenja več. Igralo se je in pelo, predvsem na takratnih množičnih manifestacijah, proslavah, na takratnem radiu OE, tudi na radiu Črnomelj, ki je deloval še dalj časa po vojni.
Kljub dejstvu, da so navedeni uveljavljeni glasbeniki po vojni zapustili Črnomelj, se je z glasbenimi aktivnostmi nadaljevalo. V Črnomlju je že delovala splošna gimnazija (ustanovljena leta 1944) pa tudi sicer je bil dan izobraževanju večji poudarek. Pojavila se je tudi potreba po rednem in samostojnem glasbenem izobraževanju. Gimnazijski šolski predmet glasbena vzgoja ni več zadoščal, da bi si zainteresirani posamezniki pridobili več glasbenega znanja, nadaljevali šolanje in si zagotovili tudi poklic glasbenika. Verjetno se je tudi zato takratna oblast odločila, da poleg gimnazije po koncu vojne ustanovi v Črnomlju tudi državno glasbeno šolo, ki je administrativno delovala v okviru gimnazije, vendar s samostojnim vodstvom, poukom in izdajanjem samostojnih letnih spričeval. Glasbene predmete so poučevali v popoldanskem in večernem času v prostorih osnovne šole-gimnazije in mnogih drugih prostorih v mestu. Šolo je vodil ravnatelj Miroslav Ljubič, ki je tudi poučeval različne instrumente ter vodil harmonikarski in simfonični orkester. Tega je pozneje prevzel Andrej Petek, takrat tudi že ravnatelj gimnazije. Poučevali so učitelji, v glavnem iz gimnazije, ki so bili glasbeni pedagogi ali pa so poleg svojega predmeta imeli že tako glasbeno znanje na posameznem glasbenem instrumentu, da so lahko tega tudi poučevali. V glasbeni šoli so poučevali že imenovani Mirko Ljubič, Karel Štrbenk, Emil Bevc, Franc Milek, Marjan Skrbinšek, Andrej Petek, Silvester Mihelčič starejši. Poučevali pa so glasbeno teorijo, harmoniko, klavir, violino in druge instrumente po potrebi, če so bili ti na razpolago. Glasbila so bila v glavnem v zasebni lasti. V okviru tako organizirane šole so delovali tudi harmonikarski orkester, simfonični orkester (sicer v okrnjeni sestavi), pevski zbor, kratek čas pa tudi mladinska godba na pihala.
Žal pa se je s tovrstnim izobraževanjem po nekaj uspešnih letih dela prenehalo in šolo so ukinili. Vzrok je bila verjetno zahtevana nova oblika organiziranja glasbenih šol v državi ter postavljeni zahtevnejši pogoji za delovanje, česar pa Črnomelj ni mogel zagotoviti. Zagotovo je primanjkovalo tudi denarja, predvsem pa ni bilo mogoče zagotoviti glasbenih pedagogov, saj so tudi tisti, ki so imeli kvalifikacije oz. so tedaj poučevali, zapustili Črnomelj ali pa se posvetili svojemu osnovnemu poklicu. Po desetletju glasbenega mrtvila, ko je v Črnomlju delovala oz. največkrat životarila le še godba na pihala in nekaj amaterskih glasbenih ansamblov, se je v letu 1964 takratnemu predsedniku skupščine občine Črnomelj Radu Dvoržaku, sicer dipl. inž. agr., porodila ideja, da bi v Črnomlju ponovno uvedli glasbeno izobraževanje v okviru samostojnega glasbenega zavoda. Pisec teh vrstic sem bil takrat zaposlen v občinski upravi in »služil predsedniku in občinskim organom«. Med drugim sem bil zadolžen tudi za upravne naloge na področju izobraževanja, zato ni čudno, da me je nekega dne imenovani predsednik (ki je bil tudi sicer pobudnik mnogih aktivnosti na področju kulture, med drugim tudi Jurjevanja v Črnomlju) poklical in mi razložil svoje poglede na glasbeno izobraževanje. Naročil mi je tudi, naj proučim takratno zakonodajo, ki je urejala to področje, in pripravim ustrezno gradivo za presojo na takratnem svetu za izobraževanje in kulturo, ki je bil »družbeno politični organ« takratne občinske skupščine za razpravo in odločanje na skupščini občine. Gradivo je bilo kmalu pripravljeno, in sicer predlog za ustanovitev Nižje glasbene šole Črnomelj z obrazložitvijo potreb in možnosti, sestavni del pa je bila tudi odločba o ustanovitvi Nižje glasbene šole Črnomelj kot temeljni ustanovitveni akt. Navedeni dokumenti so bili brez potrebnih zadržkov in po razmeroma hitrem postopku sprejeti na seji skupščine občine Črnomelj 30. 9. 1964 in ustanovitveni akt je bil nato objavljen v takratnem uradnem glasilu občine Črnomelj: »Skupščinski dolenjski list št. 15/64 z dne 22. 10. 1964«. Če je do sprejema ustanovitvenega akta vse potekalo razmeroma gladko in brez zapletov, pa pozneje ni bilo tako. Problemi so se šele začeli z realiziranjem določb ustanovitvenega akta. Za začetek delovanja šole je bilo potrebno zagotoviti potrebna finančna sredstva, ki jih je morala zagotoviti občina, tudi prostor in kader za poučevanje. Več denarja je bilo predvidenega v proračunu v naslednjem letu, prostor je nudila poklicna šola, ki je delovala v stari Osnovni šoli Črnomelj, in sicer v popoldanskem in večernem času. Za poučevanje je starejši klavir in harmoniko kupila občina. Kdo pa bo vodil šolo in poučeval, se še ni vedelo. Predsednik me je zopet zadolžil, naj poiščem primerno osebo za vodenje in poučevanje. V Črnomlju takrat šolanih glasbenih pedagogov ni bilo, pa tudi drugje jih ni bilo. Nekdo mi je omenil, da se je vpisal na pedagoško akademijo – smer glasba, bivši dijak gimnazije Črnomelj – Silvo Mihelčič. Seveda sem takoj poiskal informacije o njem. Usmerili so me k njegovi mami, takrat zaposleni v neki trgovini v Metliki. Gospa, ki sem jo poklical po telefonu, mi je ljubeznivo posredovala informacije o svojem sinu, tako da smo ga lahko povabili na razpravo k predstojniku takratne občinske uprave in se, kljub temu (glede na takratno prakso) da še ni zaključil šolanja, dogovorili o njegovi zaposlitvi v novoustanovljeni Nižji glasbeni šoli Črnomelj. Seveda se s tem problem delovanja šole še ni rešil. Organ upravljanja šole je svet šole, ki ga je bilo na osnovi ustanovitvenega akta potrebno tudi oblikovati in konstituirati. Formalnostim smo (tudi zaradi potrebe po vpisu šole v sodni register) morali zadostiti. Občinska skupščina je kot ustanoviteljica imenovala potrebno število članov sveta, ki je nato sprejel statut kot najvišji akt šole in oblikoval tudi druge potrebne organe šole.
Ker v začetku šola ni imela stalno zaposlenih razen ravnatelja, so bili nekateri člani organov, ki bi sicer morali biti zaposleni v šoli, določeni fiktivno. No, kakorkoli že, šola je postopoma začela delovati kljub mnogim pripombam posameznikov, verjetno zato ker niso poznali težav pri ustanavljanju, da smo napravili nezakonsko dete. Delno je bilo to res, vendar je bil namen ustanovitev šole, ki bo izobraževala glasbenike, le dosežen, čeprav so se težave s financami, prostorom, učili in kadri nadaljevale še naslednje desetletje.
Danes imamo v Črnomlju samostojno glasbeno ustanovo – Glasbeno šolo Črnomelj. Ta se je kasneje na osnovi predpisa preimenovala, izpuščena je bila beseda nižja. Z oddelkoma v Metliki in Semiču … več sto glasbene vzgoje željnih otrok. Po razpadu Godbe na pihala v letu 1968 pa šola izobražuje tudi kader za godbo na pihala in za mnoge glasbene ansamble. Po petdesetletnem neprekinjenem delovanju šole smo lahko z doseženim zadovoljni in hvaležni vsem, ki so si in si še prizadevajo, da bi šolo ohranili in njeno delo dvignili na še višji nivo.
Jože Strmec
(objavljeno v zborniku ob 50. obletnici Glasbene šole Črnomelj, februarja 2015)