Kitara
Tvrtko Sarić
Vesel in ponosen sem, da sem del odličnega kolektiva Glasbene šole Črnomelj, ki letos praznuje 60. obletnico delovanja. Upam, da sem s svojim delom in angažiranostjo prispeval k njenemu razvoju in uspehu.
Pedagoško delo mi predstavlja izziv, hkrati pa tudi odgovornost. Prizadevam si, da bi mlajšim generacijam posredoval vse, kar sem se naučil med lastnim izobraževanjem in več kot tridesetletnimi izkušnjami na koncertnih odrih.
Zdi se mi, da si otroci v glasbenih šolah v tej »internetni dobi« težko vzamejo čas, potreben za vsakodnevno interakcijo z inštrumentom. Poleg vzgojno-izobraževalne naloge ima učitelj zelo pomembno vlogo glavnega motivatorja, ki učenca uvaja v svet glasbe, mu olajša razumevanje in ga seznanja z njeno lepoto. Vsak učenec ima edinstven značaj in občutljivost. Ta edinstvenost določa moj pedagoški pristop do njega.
Svoje delo želim predstaviti tudi staršem. Verjamem, da predstavljajo nepogrešljiv člen v trikotniku učenec–pedagog–starš.
V teh šestnajstih letih mojega pedagoškega dela na Glasbeni šoli Črnomelj sem se s svojimi učenci redno predstavljal na internih in javnih nastopih ter na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Do sedaj so učenci pod mojim mentorstvom osvojili približno trideset nagrad na državnih in mednarodnih kitarskih tekmovanjih.
Tvrtko Sarić, profesor kitare
Danilo Vlašič
V času šolanja me je vsaj dvakrat na leto prešinila misel, da bi nehal z igranjem kitare. In zdaj sem tu.
V Glasbeno šolo Črnomelj sem vstopil leta 2008. Takrat me je sprejel moj prvi učitelj Janez Ostrelič in skupaj sva se tri leta prebijala skozi osnove kitare. V 4. razredu me je začel poučevati učitelj Zdravko Kunič, od 5. do 8. razreda pa sem obiskoval pouk pri učitelju Tvrtku Sariću, s katerim sva imela odlično »kemijo«. Slednji me je prepričal, naj šolanje nadaljujem v tej smeri. In tako se je tudi zgodilo. Leta 2016 sem prestopil prag Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani. In tam … veliko presenečenje. Nivo znanja in tekmovalnost sta bila velik preskok. V srednji šoli sem svoje (ne)znanje pilil pri profesorju Igorju Sajetu, ki mi je »odprl oči«. Najino sodelovanje je bilo v tistem času zame velik izziv, a sem mu hvaležen za vse predano znanje, saj je on »krivec«, da sem se uspešno razvil v takšno osebo, kot sem danes. Pred kratkim sem zaključil univerzitetno šolanje v Celovcu, kjer sem obiskoval Gustav Mahler Privatuniversität für Musik in sodeloval s profesorjem Helmutom Weinhandlom.
Redno sem se udeleževal kitarskih tekmovanj in dosegel dosežke, kot so bronasto in srebrno priznanje na tekmovanju TEMSIG, 3. mesto na mednarodnem tekmovanju v Krškem, bil pa sem tudi finalist na mednarodnem tekmovanju Franz Cibulka ter na 25. mednarodnem kitarskem festivalu v Rustu.
Poleg šolanja sem redno obiskoval seminarje svetovno priznanih kitaristov, kot so Paolo Pegoraro, Alvaro Pierri, Aniello Desiderio, Judicael Perroy, Campbell Diamond, Margarita Escarpa in mnogih drugih.
Glasba pa je tako ali drugače močno prisotna tudi v naši ožji in širši družini in me spremlja že od malih nog. Vesel sem, da lahko danes kot učitelj svoje znanje predajam radovednim mladim kitaristom v Avstriji, v krajih Maria Saal, Brückl in Gutarring, ki delujejo v sklopu javnih glasbenih šol Koroške, ter v Črnomlju in na metliški podružnici. Poučevanje na Glasbeni šoli Črnomelj me zelo veseli, saj je to moj domači kraj, ki mi je zelo pri srcu.
Lahko rečem, da se je moj trud izplačal, saj v svojem poklicu neizmerno uživam in čeprav pot do uspeha ni bila vedno lahka, sem vesel, da sem vztrajal in da lahko mladim predajam vrline, kot so vztrajnost, trud in veselje do igranja kitare.
Danilo Vlašič, učitelj kitare
Aljoša Vrščaj
Ob 60. obletnici Glasbene šole Črnomelj sem pregledal stare fotografije in zapise, malo pobrskal po spominu in vse skupaj strnil v spodnji sestavek. Prejšnji tovrsten zapis sem naredil pred desetimi leti. Takrat sem komaj pričenjal s poučevanjem kitare. Z leti se je nabralo nekaj izkušenj, nekaj dosežkov, ki dvigajo učiteljsko samozavest – pa tudi nekaj odprtih vprašanj.
Moj odnos do kitare se od takrat ni dosti spremenil. Še vedno mislim, da je kitara krasen inštrument, primeren za vse glasbene zvrsti, za zabavno glasbo in klasične odre. Je odlična za začetnike – že v prve pol ure se lahko vsak nauči Kuža pazi. Z njo lahko spremljamo petje in druge inštrumente – ravno na naši šoli v tej vlogi pogosto nadomešča klavir. Hkrati lahko na njo igramo zapleteno večglasje. Sam se redno preizkušam v vseh teh vlogah: aktiven sem kot koncertni kitarist, še posebej v komornih zasedbah, igram džezovsko kitaro v big bandu, spremljam violiniste in druge melodične inštrumente …
Se je pa v desetih letih razvil moj pedagoški pristop. Zamenjal sem nekaj začetnic in metod poučevanja in jih preizkušal na učencih – drugače se ne da. Iskal sem načine, kako pritegniti zanimanje. Kako pripraviti nekoga, da bo doma vadil sam, samo zato, ker si to želi in ker mu je skladba tako všeč, da bi se jo rad naučil. Ta metoda je sicer do neke mere delovala, a sem sčasoma razvil prepričanje, da otroci zmorejo veliko več. Tukaj vstopijo starši, ki radi poudarjajo, da ne znajo ničesar zaigrati ali da nimajo posluha. A naloga staršev je drugačna: otrok, pa ne samo prva leta, tudi proti koncu osnovne šole, rabi podporo. Podpora se kaže na več načinov: otrok potrebuje jasna navodila, kdaj mora vaditi. Sama vaja je mnogovrsten in naporen miselni proces: branje not, položaj telesa, drža rok, gibanje prstov, štetje ritma, upoštevanje prstnih redov … Razumljivo je, da bi se otrok temu raje izognil in te pol ure gledal televizijo. Ustvariti moramo okolje, v katerem bo vaja prijetna. Podpremo ga tudi z obiskom nastopov, s spodbudo, ko ne gre vse tako, kot bi si želeli, s pohvalo in z angažiranostjo pri učnem procesu (preberemo, kar piše v beležki, redno sodelujemo z učiteljem …).
V zadnjih dveh letih sem se z učenci udeležil kar nekaj tekmovanj. Čeprav povzročajo kar precej stresa, tako pri učencih kot učiteljih, čeprav je izdelovanje najmanjših nians, vsakega tona tako rekoč, zelo naporno, do neke mere celo mučno, je napredek za tistega, ki se s tem sooči lahko ogromen. Ko se skladbo naučimo do potankosti in premagamo vse tehnične težave, se začenja umetnost. Takrat se pokaže naš občutek za zvok, notranji pulz in muzikalnost in na srečo se je na večini tekmovanj pokazalo, da tudi pri komisiji, ki je včasih pred kruto nalogo iskanja napak, največ šteje ravno to. Tekmovanja, sprejemni preizkusi za umetniško gimnazijo in tudi večji nastopi zahtevajo res veliko truda: učenec mora redno vaditi skozi daljše obdobje, iskati rešitve, razmišljati o skladbi, se zbrati na dodatnih pripravljalnih nastopih, včasih tudi manjkati v šoli zavoljo vaje inštrumenta; tudi učitelj se mora poglobiti v skladbo, jo zvaditi, kot bi jo sam izvajal na odru, da najde ustrezne glasbene in tehnične rešitve, ki bodo učencu omogočile najboljši možen končni izdelek, organizirati nastope … Tako kot za učenca pa so takšne preizkušnje napredek tudi za učitelja – vsaka takšna »zmaga« potrdi, da gre za pravi pristop in znanje.
Glasbena šola Črnomelj učiteljem in učencem omogoča, da se neomejeno udeležujemo tekmovanj, izobraževanj in mojstrskih tečajev, za kar sem vodstvu šole zares hvaležen. Na ta način rastemo vsi skupaj, učenci in učitelji in nenazadnje tudi ugled šole. Vedno pa je prostor za napredek: želel bi si več »velikih« nastopov za nadarjene učence, da se pokažejo čim širši publiki, ne samo staršem in sorodnikom, s čimer bi tekmovanja postala sredstvo in ne cilj sam po sebi – pripeljati izvedbo skladbe na najvišjo raven.
Vse najboljše!
Aljoša Vrščaj, profesor kitare
Zdravko Kunič
Preberite tudi:
Igor Saje: V pol ure je bila dvorana polna
Jana Peteh: Glasbena šola, da ali ne?
Tamburice
Anton Grahek
Tamburica se kot individualni instrument v glasbenih šolah poučuje šele od leta 2004. V Glasbeni šoli Črnomelj je že pred tem tamburaški orkester vodil sedanji ravnatelj Silvester Mihelčič ml. Zelo razširjena pa je bila in je še vedno amaterska raven v društvih in skupinah. Tako so se vaje vodile skupinsko, seveda pa se je tako marsikatera možnost dviga kakovosti igranja izgubila. Šele z vpeljevanjem individualnega pouka se je raven igranja na instrument lahko dvignila na umetniško raven. Poleg tega so h kvaliteti pripomogli boljši instrumenti in večje znanje umetniških vodij, tako glasbeno kot tudi o naravi instrumenta in tehniki igranja nanj.
Učenci si poleg pouka v glasbeni šoli znanje pridobivajo tudi na vsakoletnih seminarjih, ki jih organizira JSKD, nastopajo pa predvsem v orkestru in tudi v komornih skupinah na raznih prireditvah. Tamburaški orkester ima vaje enkrat tedensko, v njem pa igra večina učencev oddelka in tudi nekateri, ki so že zaključili šolanje.Ko dosežejo določeno raven igranja, se v velikem številu pridružijo tamburaškemu orkestru Dobreč, najboljšemu tamburaškemu orkestru v Sloveniji. Tako danes celoten orkester sestavljajo nekdanji učenci naše glasbene šole.
V šolskem letu 2024/25 pouk obiskuje 19 učencev:
Zala Savić – bisernica, Merima Dervišević – bisernica, Matic Kavšek – bisernica, Lenart Vuk – bisernica, Iza Šuštarič – bisernica, Lara Žunič – bisernica, Nina Šobar – bisernica, Nana Štefanič – bisernica, Lea Strahinič – brač, Eva Adlešič – brač, Matic Željko – brač, Jure Grahek – brač, Primož Videtič – brač, Tin Cvitkovič – brač, Klara Stariha – brač, Mark Slak – brač, Žiga Vraničar – brač, Tian Kocuvan-Ivanič – brač, Samo Biličič – berda
Preberite tudi: