Violina
Tina Vrščaj
Življenje je niz spominov, trenutkov in poti, a posamezne odločitve so tiste, ki najmočneje zaznamujejo našo prihodnost. Še imam v spominu klic ravnatelja, da se je na Glasbeni šoli Črnomelj nenadoma sprostilo delovno mesto za učitelja violine. V nekaj dneh sem se morala odločiti, ali bom zapustila svojo dotedanjo službo na priznani glasbeni šoli v prestolnici in se vrnila v svoj domači kraj, v glasbeno šolo, ki je bila moja že od malega. Kljub temu da odločitev ni bila lahka, verjamem, da sem se odločila prav. Glasbena šola Črnomelj je dobra šola, z odličnimi odnosi v kolektivu, s podporo tako pri vodstvu kot pri sodelavcih. Mislim, da je velika sreča, da lahko rečem, da rada hodim v službo in da obožujem svoj poklic. Skrbeti za otrokovo glasbeno izobraževanje je nekaj najbolj navdihujočega. Učitelji v glasbeni šoli spremljamo otroka skozi vse razrede osnovne šole, spremljamo odraščanje, in če nam uspe, vzbudimo ljubezen do glasbe.
Pri svojem pedagoškem delu redno organiziram razredne nastope, moji učenci igrajo na javnih prireditvah, razstavah, raznih obeležjih. Z najboljšimi se udeležujem violinskih tekmovanj. Učenci se radi povežejo v različne komorne skupine in radi igrajo v godalnem orkestru, ki ga vodim. Pri komorni igri povezujem prijateljice, iščem skupine glede na osnovno šolo, iz katere prihajajo, povezujem po starosti, po znanju, po sorodstvu, sodelujem s sodelavci. Pri orkestru se povezujem z drugimi glasbenimi šolami.
Verjamem, da je pristno poučevanje mogoče le, če učitelj sam živi tisto, kar želi predati naprej. Glasba zame ni le poklic – je način življenja, ki se naravno prepleta tako z mojim delom v razredu kot z mojim umetniškim udejstvovanjem.
Redno sodelujem s Simfoničnim orkestrom Cantabile in s Komornim godalnim orkestrom Cantabile, kjer z vsakim projektom poglabljam svoje razumevanje orkestra in poustvarjalnega procesa. S svojim možem, kitaristom Aljošo Vrščajem, soustvarjava v duu ter širše – v Triu v B in C, kjer se nama pridruži še klarinetistka Katja Draginc. Vsako skupno muziciranje mi ponudi nov vpogled, novo idejo, novo izkušnjo, ki jo nato prinesem tudi v učilnico.
Svojim učencem želim biti živi zgled. Ne le tehnično in muzikalno, temveč tudi v ljubezni do glasbe, v vztrajnosti, pripravljenosti na sodelovanje in odprtosti za umetniški dialog. Glasba ni omejena na učilnico ali oder – prežema naše družinsko življenje. S svojim zgledom sem v glasbene vode popeljala tudi svoje otroke, kar doživljam kot posebno potrditev, da je glasba resnično nekaj, kar se živi – in ne le poučuje.
Tina Vrščaj, profesorica violine
Peter Jud
Že kar 10 let je minilo od mojega prispevka ob 50-letnici Glasbene šole Črnomelj. Torej je čas, da osvežim dogajanje v teh zadnjih 10-ih letih.
Ker poleg poučevanja vseskozi gojim še kariero koncertnega violinista, zadnja leta tudi opernega pevca, je moj obseg dela na šoli vedno v omejenem obsegu (cca. 10 individualnih učencev plus še kakšna komorna). Ravno zaradi koncertne kariere je trenutni kraj mojega bivanja Ljubljana, kar pomeni tudi nekaj tedenske vožnje na delo, a drugače zaenkrat žal ne gre.
V teh desetih letih se lahko pohvalim tudi z nekaj pedagoškimi dosežki. Dve učenki sem uspešno popeljal na srednješolski nivo študija violine (KGBL Ljubljana, KGBL Maribor), na kar sem še posebej ponosen. Ob tekmovanjih in sprejemnih preizkusih je bilo vedno prisotne ogromno treme z moje strani, a se je potem vedno dobro končalo. Morda pa ne gre drugače …
Čeprav zna biti poučevanje včasih zelo naporno in utrujajoče (na to vpliva seveda tudi pripravljenost učencev), se velikokrat dogajajo tudi lepe reči. Ko učenec nekaj osvoji, “pokapira”, je to posebno zadovoljujoč občutek. Ali pa preskok, ki se zgodi (pri nekaterih žal nikoli), ko učenec vzljubi violino do te mere, da ga ni več potrebno siliti k vadenju. Tudi uspešni nastopi učencev so za učitelja poseben užitek.
Zelo pomembna se mi zdi pozitivna nastrojenost, posvečenost ter mentalna prisotnost profesorja pri delo. Otroci to nemudoma začutijo. Ne bom pozabil 8-letne deklice, ki je po moji nepopustljivi 30-minutni dresuri, razred zapustila s “hvala lepa”. Če nekaj zahtevaš, še ne pomeni, da si zloben učitelj, ampak da hočeš otroku le najboljše.
Glasbeni šoli Črnomelj želim vse najboljše in obilo uspeha še v nadaljnjih desetletjih!
Peter Jud, prof. violine
Violončelo
Jerina Lokmer
Na Glasbeni šoli Črnomelj poučujem violončelo od leta 2013. Do leta 2023 sem bila zaposlena na dveh šolah, od takrat pa poučujem le v Črnomlju, kar mi je v veliko veselje. Kolektiv je odličen, narava čudovita, vzdušje zelo prijazno, otroci pa so še vedno pravi otroci, ki se – kot se mi zdi – igrajo zunaj s prijatelji. To je nekaj, nad čimer se pogosto pritožujejo v večjih mestih – da tega ni več. Meni pa ni več treba biti »na dveh straneh«, kar mi zelo olajša organizacijo pouka in osredotočenost na šolo in učence.
Vsaj dvakrat na leto imamo razredni nastop, včasih pa obiščemo tudi glasbeno pripravnico, kjer otrokom predstavimo violončelo – ta lep instrument, ki ga najmlajši pogosto še ne poznajo. Kadar se pokaže priložnost, učenci, ki vestno vadijo in se pripravijo, nastopajo tudi na izvenšolskih dogodkih. Kadar to dopuščajo urniki in druge obveznosti, vadimo tudi skupinsko igro, saj je skupno muziciranje nekaj posebej lepega. Spodbuja prijateljstva, sodelovanje in poslušanje drug drugega.
Vsi učenci od 4. razreda naprej sodelujejo v godalnem orkestru pod mentorstvom učiteljice violine Tine Vrščaj. V orkestru lahko nadaljujejo z igranjem tudi po končani glasbeni šoli.
Posamezni učenci se udeležujejo tudi domačih in mednarodnih tekmovanj. Za to je potrebno veliko truda in dodatnega dela, vendar se izplača – prinese velik napredek pri igranju, potovanja, nastope in nove, lepe izkušnje.
Za svoj največji uspeh bom štela, če bodo učenci razvili ljubezen do glasbe in igranja ter morda nekoč – tudi kot odrasli ljudje – vzeli svoje čelo v roke z občutkom, da je znanje igranja na tem instrumentu dragoceno bogastvo, ki ga bodo za vedno nosili s seboj.
Jerina Lokmer, profesorica violončela
Kontrabas
Silvester Mihelčič
Godalni orkester
Z godalnim orkestrom poleg rednih šolskih nastopov znotraj Bele krajine vsako leto sodelujemo z Glasbeno šolo Logatec na Festivalu Veris. Tako smo nastopili že na polnem Tartinijevem trgu v Piranu, v Festivalni dvorani na Bledu, v Unionski dvorani v Ljubljani, na gradu Khislstein v Kranju in tudi v najbolj prestižni slovenski koncertni dvorani Cankarjevem domu. Na svetovni dan glasbe 1. oktobra smo na povabilo KC Semič pripravili celovečerni nastop. Letos februarja smo po dveh letih priprav skupaj z godalci GŠ Logatec odšli na gostovanje v ameriško Kalifornijo.
To je bila neizmerna izkušnja, ki si jo bomo zapomnili za vedno! Svet onkraj luže je tako drugačen, a vendar isti. Za vedno bo ostala pristna izkušnja ameriškega življenja, saj so mlade glasbenice živele z ameriškimi družinami, se z njimi pogovarjale, z njimi jedle, z njimi potovale, obiskovale nakupovalna središča, tekme, koncerte. Ogledali smo si prelepo Kalifornijo: od plaž in blišča Los Angelesa do impresivnih sekvoj, največjih dreves na svetu, nekaterih starih 3000 let. A glasba je povsod ista. Povezala je tri različne skupine najstnic in najstnikov iz Bele krajine, Logatca in ameriške Kalifornije. V koncertni dvorani »College of the Sequoias« v Visaliji smo skupaj priredili koncert, kjer smo zaigrali tako ameriške kot tudi evropske pesmi in slovensko Na Golici, in bili nagrajeni z bučnim aplavzom in stoječimi ovacijami.
Da nam je tako zahteven projekt uspel gredo zasluge tako Glasbeni šoli Logatec kot Črnomelj, vsem sponzorjem, staršem, violinistu iz GŠ Logatec Mateju Avšiču, Rudolfini Sjostrand iz Visalije. V povezovanju je naša moč in ponosna sem, da sem del ekipe, ki je Slovenijo predstavila na tako mogočnem odru!
Tina Vrščaj o godalnem orkestru
Preberite tudi:
Pia Žalec: Izbrala sem violino