Jana Peteh: Glasbena šola, da ali ne?
Morala sem se odločiti, ali bom obiskovala glasbeno šolo ali ne. Po kratkem razmisleku sem se odločila, da grem. Prvi dan je bil zanimiv. Na začetku sem pri teoriji igrala na kljunasto flavto. Ko smo jo igrali, mi je bilo zelo lepo. Nisem še poznala drugih učencev, a kmalu sem se spoprijateljila s sošolko. Pri teoriji so mi bile najtežje melodične vaje. Vse, česar nisem znala, mi je razložil moj ati. Po enem letu glasbene šole sem se morala odločiti, kaj bom igrala. Izbirala sem med kitaro, tamburico, klavirjem in violino. Kmalu sem se odločila za kitaro. Kljub velikemu številu prijav, sem sprejemni izpit z lahkoto opravila.
Prvo leto kitare me je učil igrati kitaro Janez Ostrelič. Z njim sem se zelo dobro ujela. Pri urah kitare je bilo zelo lepo. Med počitnicami sem izvedela, da gre moj učitelj Janez Ostrelič učiti kitaro v drugo glasbeno šolo. Bila sem zelo žalostna, a kmalu sem izvedela, da bom dobila novega učitelja Aljošo Vrščaja. Bil mi je prav tako dober. Po enem letu me je učitelj prijavil na tekmovanje v Krško. Tam sem srečala svojega prejšnjega učitelja. Prejela sem tudi zlato priznanje. Naslednje leto sem imela kar dva tekmovanja in za oba prejela zlato priznanje. Poleti sem šla na Poletno šolo kitare. Tam sem spoznala prijateljico Julijano. V Poletni šoli kitare so me učili še drugi učitelji. Ob zaključku poletne šole smo si izdelali peresnice z rožami. Eno peresnico sem dala svojemu učitelju. Najbolj pa so mi ostali v spominu nastopi.
Sedaj pri urah kitare igram naslednje pesmi: Pastirče mlado, Maria Luisa: Mazurka in Air Montagnard. Še vedno se rada udeležujem tekmovanj. Ko bom končala nižjo glasbeno šolo, bom nadaljevala še dve leti.
Jana Peteh, 5. r. kitare
Hana Malnarič: Prava zvezda
Rada hodim v glasbeno šolo. Igram saksofon in sem vsak teden boljša. Učiteljica je zelo zabavna in tudi zaradi nje več vadim. Ko imam nastop, se počutim kot prava zvezda.
Hana Malnarič, 8 let, 3. razred saksofona
David Kopač: Ob glasbi se počutim doma
Letos se praznuje 60. obletnica Glasbene šole Črnomelj in še bolj kot običajno se tako učitelji kot učenci trudimo, vadimo in pripravljamo program za proslavo tega pomembnega dogodka. Po šolskih hodnikih se že slišijo vaje orkestrov in burno pripravljanje na proslavo. Kot učenec 8. razreda glasbene šole pa to doživljam še bolj posebno, saj sem imel letos sprejemne izpite, ker sem se odločil nadaljevati v smeri glasbe.
Od nekdaj mi je glasba pomenila del življenja, spremljala me je od malega, skozi leta pa mi je vse bolj prirasla k srcu. Zadnje leto pa sem se nad glasbo še bolj navdušil, vaja inštrumenta ni postala le obveznost, temveč tudi sprostitev, veselje. Pred kratkim sem začel amatersko ustvarjati svoje skladbe in upam, da bom nekoč tudi v tem uspel. Svoje glasbeno življenje bom v prihodnosti podprl tako, da se bom vpisal na srednjo glasbeno šolo – Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, toda nikoli ne bom pozabil, kje sem začel kot glasbenik in kje mi je glasba zares prirasla k srcu. V preteklih letih sem dosegel mnogo dosežkov, za katere se moram zahvaliti tudi učiteljem šole, ki so prispevali k mojemu glasbenemu razvoju in odnosu do njega.
Glasba mi je v življenje prinesla mnogo lepega. Ob glasbi se počutim doma, zbudi mi kreativnost in mi pomaga razmišljati. Predvsem rad poslušam klasično in jazz glasbo, saj sta mi nekako najbližje, ne branim pa se niti drugih zvrsti. Zame je glasba sprostitev, veselje in izražanje emocij.
Obiskovanje glasbene šole v Črnomlju bi priporočal vsem, ki mislijo, da jih glasba veseli. Svetujem, da učenci ne bi vadili le zato, da bi vadili, ampak da bi vadili z ljubeznijo do glasbe in iskali ter razvijali svoje glasbene veščine, prepoznali svoj potencial in v glasbi uživali.
Za zaključek bi rad izpostavil, da sem se na Glasbeni šoli Črnomelj veliko naučil o glasbi, tako od učiteljev kot drugih učencev, ter da sem zelo vzhičen ob proslavi 60-letnice in pričakujem še več veselja, kot ga že imamo.
David Kopač,
učenec 8. razreda pozavne
Mark Slak: Tamburico je lepo poslušati
Tamburico mi je bilo že od nekdaj lepo poslušati. Prvič sem jo slišal v skladbah Ansambla Tonija Verderberja, igrati pa sem jo začel, ker sem hotel, da je moj prvi inštrument nekaj posebnega. Moja želja je, da nekoč začnem igrati tudi v Tamburaškem orkestru Dobreč. Pri tamburici mi je všeč tudi to, da lahko nanjo zaigraš več zvrsti glasbe, tako kot to počnemo pri učitelju Antonu Grahku, in da jo lahko igraš tudi v orkestru.
Mark Slak, 4. r. tamburice
Vid Nemanič Dulmin: Rad bi bil klarinetist
Melodija spremlja človeka od rojstva. Začnemo s poslušanjem otroških pesmic, ki jih potem vedno nosimo s seboj. S petjem in igranjem na inštrument lepšamo življenje sebi in drugim, ki nas poslušajo. Glasba je sprostitev za našo dušo in telo. Tudi ko smo slabe volje, nas bo naša priljubljena skladba razvedrila. Glasba je jezik, ki je prisotna povsod, kjer se nahajamo in nam okrepi samozavest. Vsak, ki igra na inštrument, lahko izraža občutke, tako v orkestru kot na samostojni poti.
Glasba mi pomeni vse, povsod me spremlja in me razveseli. Že ko sem bil mlajši sem si želel, da bi igral v orkestru klarinet, kar mi je tudi uspelo. Klarinet je glasbeni inštrument, ki spada v skupino pihal in je eden od osnovnih inštrumentov simfoničnih ter pihalnih orkestrov, uporablja pa se ga v različnih zvrsteh glasbe. Igranje na klarinet mi je všeč predvsem zato, ker se moji prsti s pritiskanjem na tipke klarineta igrajo in neenakomerno skačejo. Rad imam zvok klarineta, ker je mehak in temen. Rad igram klarinet na nastopih in nimam treme, saj imamo z učiteljico Katjo in korepetitorjem veliko vaj. Vadim tudi sam doma, tako da sem na nastopu pripravljen. Poleg pihalnega orkestra Glasbene šole Črnomelj igram tudi v Mestni godbi Metlika, kjer igram na B-klarinet in basklarinet. Po končani osnovni šoli imam željo nadaljevati šolanje na srednji glasbeni šoli in upam, da se mi bodo cilji biti uspešen klarinetist tudi uresničili.
Vid Nemanič Dulmin, 8. razred klarineta
Pia Žalec: Izbrala sem violino
Kaj je glasba? Glasba je umetnost ali znanost združevanja vokalnih ali inštrumentalnih zvokov (včasih obojega) za ustvarjanje harmonij ali izražanje čustev. Vsaka oseba ima svoj univerzalen okus za glasbo in na vsakega glasba drugače vpliva. Na nekatere, recimo, deluje kot terapija in lahko pomaga pri zdravljenju različnih bolezni. Obuja lahko številne spomine iz preteklosti in povezuje ljudi.
Že od antičnih časov pa je eden glavnih virov zabave. Že odkar smo bili otroci, smo glasbo poslušali, nanjo plesali ali peli pesmi. Nekateri smo se tudi odločili za vpis v glasbeno šolo. Mene so starši pri šestih letih vpisali v GŠ Črnomelj, kjer sem prvo leto obiskovala pripravnico. Tam me je učila učiteljica Judita Ilenič. Nato pa je prišel dan, ko smo si morali izbrati svoj inštrument. Sama sem se odločala med igranjem violine in kitare, na koncu pa sem izbrala violino. Igranje nanjo me je prvih nekaj let učila učiteljica Tina Vrščaj. Nato pa sta me začela učiti nova učitelja. Teorijo me je do šestega razreda učil Bernard Prešeren, nato pa zopet učiteljica Judita. Violino pa me še sedaj uči učitelj Peter Jud, ki mi je violino predstavil na mnogo zabavnih načinov in me naučil novih tehnik igranja. V glasbeni šoli sem spoznala veliko novih prijateljev v orkestru in pri teoriji.
V prostem času sama zelo rada poslušam glasbo. Rada prisluhnem veliko različnim glasbenim žanrom. Verjamem, da večina ljudi ne preživi niti enega dneva brez poslušanja glasbe, saj je glasba povsod okoli nas. S poslušanjem si lahko popestrimo in polepšamo vsakdan.
Pia Žalec, 8. r. violine
Timon Klobučar: Rad igram harmoniko
Rad igram harmoniko, ker z njo lahko izvajam vse mogoče pesmice. Do sedaj sem se že veliko naučil.
Moram priznati, da sem včasih malo len in težko začnem vaditi doma, kar moj učitelj na uri takoj sliši in me zato vzpodbuja, naj več vadim.
Poleg igranja hodim tudi na petje, kjer se učim z glasom zapeti določeno melodijo. Znanje, ki sem ga dobil v glasbeni šoli, sedaj uporabljam tudi v šolski folklorni skupini, kjer spremljam plesalce.
Komaj čakam, da nastopim na koncertu, saj mi je všeč, da lahko igram, nastopam in tako zabavam ljudi.
Timon Klobučar, 5. r. harmonike
Nuša Alexandra Kočevar: Moja pot v glasbeni šoli
Ime mi je Nuša Alexandra Kočevar in obiskujem Glasbeno šolo Črnomelj že sedmo leto. Začela sem s klavirjem, ki je bil moj »nadomestni inštrument«, saj je bila moja prva želja kontrabas. Zanj sem pa morala počakati, da dovolj zrastem, kar je bilo šele pri desetih letih. Saj veste, da je kontrabas »največja tamburica«, kot se rad pošali moj oče, jaz pa nisem ravno visoko dekle. Čeprav je kontrabas še vedno velik in neroden za prenašanje, mi je zelo pri srcu, saj ima močan, globok in čuten zvok, ki ga začutiš v trebuhu še preden ga pravzaprav slišiš.
Petje mi ne leži najbolje, pravita moji sestri, in včasih ne zadanem pravega tona. Ampak se trudim. Vem, da je to del učenja in da ni vse v talentu, ampak tudi v volji. Enako velja za teorijo. Nekateri bi rekli, da je dolgočasna, ampak meni ni.
Skozi vaje sem spoznala, da glasbena šola ni samo učenje inštrumenta. Tu sem našla prijatelje, spoznala veliko različnih skladb, igrala na nastopih in začutila, kako lepo je, ko deliš glasbo z drugimi. Še vedno sem vsakič nervozna pred nastopom, ampak občutek po njem je res poseben. Takrat tudi vidim, da se trud splača.
Igram v godalnem orkestru Glasbene šole Črnomelj in z njim tudi sodelujemo v orkestru Veris iz Logatca. Letos, konec februarja, smo ravno z njimi doživeli nepozaben izlet in nastop v Kaliforniji – res nekaj posebnega!
Hvaležna sem učiteljem, ker so potrpežljivi in pomagajo, tudi ko imaš slab dan in igranje ne gre najbolje.
Čeprav še ne vem, kaj bo moj poklic, vem, da bo glasba vedno del mene. In prav to mi daje Glasbena šola Črnomelj – ljubezen do glasbe, in občutek, da lahko svet za nekaj trenutkov narediš lepši. In to mi pomeni res veliko.
Nuša Alexandra Kočevar, učenka kontrabasa
Ana Gašperič: Zvok violine mi je najlepši
V glasbeno šolo sem začela hoditi predvsem zaradi tega, ker se mi je zvok violine zdel najlepši izmed vseh inštrumentov. Izpit sem naredila z lahkoto in se začela učiti. Učiteljica mi je bila takoj všeč in sem z veseljem vadila, da sem lahko hitro napredovala. Počasi sem začela hoditi na tekmovanja, kjer sem dosegla zlato, srebrno in bronasto priznanje. Glasbena šola me je naučila veliko potrpljenja, vztrajnosti in previdnosti skozi čas. Vsak dan si prizadevam za več vaje, saj si v srcu res ne želim končati svoje glasbene poti.
Ana Gašperič, 7. r. violine
Sofija Despotović: Od nekdaj sem rada pela
Glasba ima zame velik pomen že vse življenje. Veliko mi pomeni in zelo sem hvaležna temu, da jo znam tudi sama izvajati. Glasbena šola mi ni dala le sposobnosti igranja klavirja in petja, temveč tudi možnost, da lahko sama izvajam glasbo, ki jo imam tako rada. Poleg tega mi je pomagala razvijati posluh.
Glasbena šola ne povezuje le otroka z glasbo, ampak razvija tudi njegov notraji posluh. Prav tako je dokazano, da igranje inštrumenta, še posebej pri mlajših otrocih, razvija motorične sposobnosti.
V glasbeno šolo sem začela hoditi v prvem razredu osnovne šole. Takrat sem se na pripravnici učila prve osnove glasbe na zabaven način. Leto kasneje sem se vpisala na pouk klavirja, kjer sem vztajala šest let in se veliko naučila. Poleg tega sem obiskovala tudi pouk teorije, kjer smo se naučili veliko pomembnih stvari, ki so potrebne za igranje naših inštrumentov.
Od nekdaj sem rada pela. Že od začetka osnovne šole sem pela v pevskih zborih. Zaradi svoje ljubezni do petja sem se vpisala na pouk solo petja. Solo petje mi je zelo pomagalo pri razvijanju posluha, vokalne in dihalne tehnike.
Zelo sem hvaležna staršem, da so me vpisali v glasbeno šolo.
Sofija Despotović, 2. r. petja
Iva Kapele: Zelo uživam v petju
V glasbeno šolo sem najprej hodila na pripravnico, nato šest let na klavir, po dvoletnem premoru pa zdaj obiskujem še solo petje. Že deveto leto pojem tudi v pevskem zboru.
V glasbeni šoli pridobivamo nova znanja in veščine, ki nam bodo skoraj zagotovo koristile v prihodnosti. Pogosto razmišljam o tem, koliko glasbenega znanja bi mi primanjkovalo, če ne bi obiskovala glasbene šole.
Zelo sem vesela, da sem se vpisala na klavir. Menim, da je to vsestranski inštrument, s katerega zlahka preideš na druge, če jih želiš igrati. Tako sem se učila tudi igranja kitare.
V zadnjih letih zelo uživam v petju in verjamem, da bom še dolgo sodelovala v različnih zborih. Sploh si ne predstavljam, da ne bi vedela, kaj pomenijo različne note in notne oznake.
Glasbena šola mi je dala veliko in za to sem zelo hvaležna.
Iva Kapele, učenka petja
Nina Kavčič: Moja glasbena pot s flavto
Že osem let je prečna flavta del mojega vsakdana in lahko rečem, da je bila ta glasbena pot ena lepših izkušenj v mojem življenju. Včasih se mi zdi, da glasba govori takrat, ko besede niso dovolj. Skozi melodije, ki jih ustvarjam s flavto, lahko izrazim občutke, ki jih ne morem ubesediti. Z glasbo se lahko sprostim in pozabim na vsakodnevne skrbi. Poleg tega sem v teh osmih letih spoznala ogromno novih ljudi – učiteljev in prijateljev, ki so mi poleg glasbenih nasvetov podarili tudi lepe spomine. Skupaj smo se učili, smejali, preživljali ure vaj in nastopali. Zdi se mi, da so ljudje, ki se ukvarjajo z glasbo, drugačni. Bolj pristni, bolj čustveni. Z njimi se lahko res povežem, ker razumejo, kako pomembno je izražati, kar čutimo. Preko znanja, ki sem ga pridobila v glasbeni šoli, sem se lahko vključila v dejavnosti, kot so godba, poletne šole in različni orkestri ter zasedbe, v katerih bom sodelovala še naprej. Ne le da tam lahko širim svoje znanje in pomagam ustvarjati dobro glasbo, temveč v tem zelo uživam in to jemljem kot sprostitev in zabavo. Vsakič, ko mi je težko, vzamem flavto v roke in zaigram pesmi, ki so primerne mojemu takratnemu počutju; tako mi je vedno lažje. Glasbeno šolo sem začela obiskovati zato, ker sem si želela imeti kakšno obšolsko dejavnost in se z nečim ukvarjati. Izbrala sem flavto, saj me je že kot majhno navduševala. Na začetku v tem nisem videla velikega pomena, velikokrat mi je bilo težko priti na uro in še posebej vaditi doma. Z leti pa je postajalo vedno lažje, igranje sem začela bolj ceniti in v njem zelo uživati. Še posebej hvaležna sem svoji učiteljici flavte, ki mi je ves čas stala ob strani, me spodbujala in vedno verjela vame. Zaradi njene prijaznosti in čutnosti mi na vajah nikoli ni bilo težko ali neprijetno, ampak sem se tam vedno počutilo sproščeno. Vsak nastop, pa naj bo to majhen razredni nastop ali večji koncert, je priložnost, da pokažem, kako zelo uživam v tem, kar počnem. Flavta ni le moj inštrument – je moj glas, moj način izražanja in del mene, ki me bo spremljal tudi po zaključku šolanja. Hvaležna sem za to dolgoletno izkušnjo, ki mi je približala glasbo in pokazala, kako se lahko v njej izražam. In hvaležna sem za vse ljudi, ki so me na tej poti podpirali in mi predali znanje.
Nina Kavčič, učenka flavte