Igor Saje: V pol ure je bila dvorana polna
Petdeset let je dolgo obdobje, in ko pomisliš na davne dogodke, te spomin ponese v neke lepe daljne čase mladosti. Črnomelj je bil takrat majhno mestece, po katerem je vozilo le nekaj avtomobilov, televizija je bila le v domu JLA (Jugoslovanske ljudske armade), poleti smo se kopali še v Dobličici ali Lahinji, na Kolpo pa se je šlo z vlakom do Gradca in potem slabo uro peš do Podzemlja.
Poleg osnovne šole je imel Črnomelj takrat tudi gimnazijo in poklicno šolo. Ko je leta 1964 pričela z delovanjem Glasbena šola Črnomelj, je naju s sestro mama vpisala že takoj prvo sezono. Vendar ni bilo tako enostavno, saj se je zataknilo pri mojem očetu, ki se s tem ni strinjal. Plačevanje šolnine v socializmu je bilo zanj nekaj nesprejemljivega. Z majhno lažjo, da šolnine ne bo treba plačevati, je mama vpisala Vlasto na klavir, mene pa na harmoniko.
Moj prvi učitelj harmonike je bil Franc Zupančič. Doma je bil iz Sel pri Otovcu. Imel je končano srednjo glasbeno šolo – pedagoško smer, kar je bilo za tiste čase veliko. Kasneje se je preselil na Primorsko, kjer je postal ravnatelj Glasbene šole Ajdovščina. Bil je tudi dober družinski prijatelj in me je poučeval kar na domu. Spomnim se, kako se je najprej branil, ko mu je mama vsakič, ko je prišel, ponudila skodelico toplega mleka in kakšen piškot, potem pa je vse z veseljem pojedel. Za vsakih sto preigranih vaj v Fakinovi šoli mi je mama kupila čokolado. To znese tri čokolade na leto, saj je imela šola nekaj čez tristo vaj. Če nisem hotel vaditi, me je spodbudila, tako da je sama pričela igrati na harmoniko in jaz sem ji jo takoj izpulil iz rok in pričel igrati.
V tretjem razredu harmonike je postal moj učitelj Silvester Mihelčič, izvrsten harmonikar in glasbenik. Takrat sem že vadil tudi brez čokoladne nagrade. Leta 1967 so mi starši kupili krasno novo 120-basno harmoniko italijanske znamke Scandalli. Bila je zelo draga za naše razmere in oče je dal zanjo vse svoje prihranke. Vse več sem vadil in Silvester mi je dajal vse težje skladbe. Začel sem igrati v harmonikarskem orkestru in kvartetu, s katerim smo imeli tudi veliko nastopov.
Posebej mi je ostal v spominu nastop v Štrekljevcu pri Semiču, kjer je šolski harmonikarski kvartet nastopil skupaj z Semiškim oktetom, ki ga je takrat vodil Franc Zupančič. Koncert naj bi se začel ob 19. uri. Čakamo v dvorani, a publike od nikoder. Pa se spomni Franci in reče: »Pojdiva nekaj zaigrat s harmoniko po vasi gor in dol.« Še sedaj se spomnim, kako sva hodila po vasi. Zaigrala sva nekaj valčkov in polk in v pol ure je bila dvorana polna. Bil je zelo uspešen koncert.
Kitaro sem se za današnje pojme začel učiti zelo pozno. Bilo je leto 1968, ko sem zaključil osnovno šolo in 5. razred harmonike. V tem času se je pričel zviševati ekonomski standard ljudi. Avtomobilov je bilo več pa tudi televizija je bila že veliko bolj dostopna. Tako je moj oče našel tržno nišo in se pričel ukvarjati z montažo televizij, saj je bilo potrebno postaviti anteno na streho in jo, da je delovala, pravilno usmeriti. Spomladi tega leta gre montirat televizijo k mamini šolski kolegici, profesorici Ani Jankovič. Njen mož je bil inženir Marinko Jankovič, ki je poleg svoje službe na Beltu poučeval tudi kitaro na glasbeni šoli. Ko je oče odhajal na montažo, mu je mama naročila: »Miki, da mu ne boš računal, prosi ga raje, da Igorju malo pokaže, kako se igra na kitaro.« Čez en teden sem že imel prvo lekcijo. Pokazal mi je vse akorde na kitari, napisal nekaj kadenčnih vaj in mi naročil: »Ko se boš to naučil, pa pridi nazaj.« Čez en teden sem bil nazaj. Prsti leve roke so imeli krvave žulje od kovinskih strun, močno sem stiskal vrat kitare in igral naučeno, a slišati ni bilo prav veliko. Jeseni sem vpisal poleg harmonike še kitaro.
Po nekaj letih, ko sva bila z Marinkom že prijatelja, mi je povedal, da ga je takrat moj oče zelo presenetil s prošnjo, saj ni vedel, kako naj me nauči malo kitare. Predvsem pa se instrumenta ne da naučiti na hitro. Zato mi je na prvi lekciji naložil snov za pol leta v pričakovanju, da me ne bo več nazaj. Ko pa sem se čez en teden vrnil in je videl mojo zagnanost, se je odločil, da me bo vzel v svoj razred.
Prav Marinko Jankovič, po rodu Sarajevčan, takrat eden najboljših džezovskih kitaristov v Jugoslaviji, je pustil močno sled v belokranjski glasbeni sceni. Njegovi učenci so začeli ustanavljati svoje ansamble in takrat je prišel v Belo krajino rokenrol. Kljub temu da je bil džezovski kitarist, ga je prav poučevanje na glasbeni šoli spodbudilo, da se je začel ukvarjati tudi s klasično kitaro. Mene pa je poleg kitare učil tudi džezovsko harmoniko.
Na Glasbeno šolo Črnomelj me veže ogromno lepih spominov, na vse sošolce, s katerimi smo skupaj igrali in se družili na nastopih, proslavah in koncertih, pa tudi izletih, ki jih je dolgoletni ravnatelj Silvester Mihelčič rad organiziral in jih nekateri nismo pozabili še do danes. Prepričan sem, da se imajo tudi sedanje generacije učencev tako lepo, kot smo se imeli mi.
Igor Saje, profesor kitare
Neža Žalec: Dragocene življenske veščine
Moji prvi glasbeni koraki. Glasbena šola Črnomelj. Preizkus posluha, izbira inštrumenta, kovček, v katerem se skriva klarinet, učiteljica Katja, prenovljena stavba …
In začele se je moja pot klarinetistke. V Glasbeni šoli Črnomelj sem preživela veliko ur. Poleg rednega pouka in individualnih ur klarineta sem bila dejavna tudi v orkestru in komornih skupinah, kar mi je omogočilo dodatne izkušnje muziciranja v ansamblu. Proti koncu šolanja sem se vpisala še na ure klavirja k učitelju Kuniču, kar mi je kasneje prišlo še kako prav.
Pri mojem razvoju je imela ključno vlogo profesorica Katja Draginc. Bila je predana mentorica, ki mi je znala zastaviti visoke cilje in me spodbujati, da sem naredila še veliko več. Njena skrb za moj napredek se ni odražala le pri urah instrumenta, ampak tudi pri spodbudi k nastopanju in tekmovalnemu udejstvovanju. Že v času Glasbene šole Črnomelj sem se dvakrat udeležila tekmovanja TEMSIG in obakrat prejela zlato plaketo, pri drugem nastopu pa osvojila še izjemno 2. mesto. To je krepilo mojo samozavest in mi dalo potrditev, da sem na pravi poti. Ko sem kasneje v srednji šoli na istem tekmovanju osvojila še 1. mesto, sem vedela, da so bila vsa leta trdega dela poplačana.
Ob zaključku šolanja v Glasbeni šoli Črnomelj, sem svojo pot nadaljevala na I. gimnaziji v Celju, kjer sem imela priložnost študirati pri izjemnem klarinetistu Juretu Hladniku, solo klarinetistu v RTV simfoničnem orkestru in docentu na Akademiji za glasbo. To priložnost sem dobila ravno na priporočilo profesorice Katje Draginc, ki mi boljšega učitelja ne bi mogla svetovati – nenazadnje se je tudi sama šolala pri njem. Njegovo znanje in izkušnje so mi pomagali izpopolniti tehniko in muzikalnost ter se še bolj poglobiti v umetnost igranja klarineta.
Poleg ur in tekmovanj so mi k uspešnemu vpisu na nadaljevalno šolanje pomagale tudi priprave pri nauku o glasbi. Zaradi močnih temeljev, ki sem jih dobila v Glasbeni šoli Črnomelj, sem se kasneje brez težav soočala z glasbeno-teoretičnimi izzivi. V srednji šoli sem se celo udeležila tekmovanja iz glasbene teorije in prejela zlato plaketo, kar je le še potrdilo, kako pomembna so bila znanja, ki sem jih pridobila v glasbeni šoli.
Čeprav se je moje formalno glasbeno izobraževanje lani končalo, glasba še vedno ostaja pomemben del mojega življenja. Ne le, da jo redno poslušam in obiskujem koncerte, ampak me spremlja tudi pri vsakodnevnih trenutkih – bodisi kot sprostitev bodisi kot spomin na čudovite čase, preživete v Glasbeni šoli Črnomelj.
Ob tej častitljivi 60-letnici želim vsem sedanjim učencem sporočiti, naj cenijo vsak trenutek, ki ga preživijo v glasbeni šoli. Poleg znanja o glasbi in spoznavanja zahtevnejših skladb jim bo obiskovanje pouka dalo tudi dragocene življenjske veščine. Organizacija časa, vztrajnost in disciplina so neprecenljive vrednote, ki jih pridobi vsak glasbenik. Uravnotežiti šolske obveznosti, vaje in nastope ni vedno preprosto, a ravno ta izkušnja krepi odgovornost v vsakem posamezniku, kar je osnova za nadaljnje življenje.
Glasbena šola ni le kraj učenja, ampak prostor, kjer se ustvarjajo spomini, prijateljstva in temelji za prihodnost.
Neža Žalec, bivša učenka klarineta, ki je zaključila umetniško gimnazijo
Ema Franko: Z glasbo so povezani moji najlepši spomini
Osebno bi si težko predstavljala svoje življenje brez glasbe, saj je ta postala pomemben del mene od trenutka, ko sem pri šestih letih začela obiskovati Glasbeno šolo Črnomelj. Vedno sem z veseljem prihajala na ure flavte k profesorici Mojci Rebolj Dizdar. Glasbena šola mi je dala ne le temeljno znanje, ampak tudi orodja, da sem se osebnostno razvijala. Skozi leta glasbenega izobraževanja sem se vse bolj povezovala z glasbo. Javno nastopanje je bilo zame izziv, a prav te izkušnje so mi pomagale dvigniti samozavest. Z vsakim nastopom in z vsakim tekmovanjem sem premagovala strah in pridobivala zaupanje v svoje sposobnosti.
Po osmih letih flavte v Glasbeni šoli Črnomelj sem želela nadaljevati svojo glasbeno pot in se tako vpisala na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Priprava na sprejemne preizkuse ni bila lahka, vendar mi je temelj, ki sem ga pridobila v Glasbeni šoli Črnomelj, omogočil, da sem uspešno opravila preizkuse in se vpisala na konservatorij, kjer trenutno zaključujem svoje srednješolsko izobraževanje v razredu profesorice Nataše Paklar.
Težko si predstavljam svoje življenje brez glasbe, saj so z njo povezani moji najlepši spomini in hkrati je postala moje sredstvo izražanja. Naučila sem se biti ustvarjalna, vztrajna in disciplinirana. Te vrednote so pomembne tako v glasbi kot tudi v vsakdanjem življenju. Ko naletim na tehnične izzive pri igranju, me glasba uči, da ne smem obupati, ampak vedno poiščem nove poti, kako jih obvladati.
Z vsako novo izkušnjo, vsakim koncertom, vsakim nastopom sem rastla kot glasbenica. Pot glasbenika ni vedno lahka, vendar je polna lepih trenutkov in neprecenljivih izkušenj. Glasbena šola Črnomelj mi je dala temelje, na katerih gradim svojo prihodnost kot glasbenica, in za vse to sem ji neizmerno hvaležna.
Ema Franko, bivša učenka flavte
Andrej Zupančič: Klavir, rog in pozavna
Na Glasbeni šoli Črnomelj sem preživel kar nekaj časa. Naredil sem šest razredov klavirja, šest razredov francoskega roga in dva razreda pozavne. Užival sem tudi v igranju v pihalnem orkestru. Na Glasbeni šoli Črnomelj sem dobil odlično znanje in izkušnje, ki mi še danes pridejo prav pri študiju jazz pozavne v Gradcu. Še posebej pa sem hvaležen profesorjema Tonetu Kralju in Urošu Veglju, ki sta me pripravila do tega, da sem svojo glasbeno pot nadaljeval tudi kasneje in jo nadaljujem še danes.
Andrej Zupančič, bivši učenec in študent glasbe
Hana Rus: Klarinet bo vedno del mene
Moje šolanje na Glasbeni šoli Črnomelj je trajalo kar osem let. Obiskovala sem podružnico v Metliki, kjer sem se učila igrati klarinet pri profesorici Katji Draginc. V času šolanja mi je bilo lepo, saj sem se naučila igrati inštrument, ki sem si ga izbrala sama in se ob tem zabavala. Ni pa bilo vedno vse super – kdaj se je bilo potrebno tudi zelo potruditi in biti vztrajen, če si želel kaj doseči. Ampak to je del vsakdanjega življenja. Vsi spomini in izkušnje, ki sem jih pridobila v osmih letih na Glasbeni šoli Črnomelj mi bodo za vedno ostali v spominu. Najbolj se spomnim ur klarineta s profesorico Katjo, ki mi je vedno stala ob strani in me spodbujala. Na njenih urah ni bilo nikoli dolgčas in tam sem se počutila dobro. Dobro se spomnim tudi nastopov, ki jih nisem imela najrajši, in treme pred nastopi, ki jo imam še danes. Se mi zdi, da je glasba v življenju zelo pomembna, saj nam omogoča, da pokažemo vso svojo ustvarjalnost. Glasba in klarinet sta še vedno velik del mojega življenja, zato ker se moje šolanje ni zaključilo po osmih letih nižje glasbene šole, ampak se nadaljuje na umetniški gimnaziji. Čeprav še ne vem, če je klarinet nekaj, s čimer bi se ukvarjala vse življenje, bo za vedno del mene in mi nikoli mi ne bo žal, da sem se zanj odločila. Hvaležna sem vsem, ki so me ob šolanju podpirali in me še vedno.
Hana Rus, bivša učenka klarinete in dijakinja umetniške gimnazije
Blaž Pavlakovič: V čast mi je, da sem bil del zgodbe
“V naravi ni najti nič lepšega in popolnejšega od glasbe. Ona usmerja človeka v globine njegove duše,” je zapisal slovenski skladatelj Marij Kogoj.
Glasba resnično spremlja človeka skozi vse življenje. Je glasba za zabavo, veselje, ples in tudi glasba za jok in smrt. Uči nas natančnega poslušanja, izražanja in sodelovanja, krepi um ter bodri duha.
Včasih se kdo vpraša, kakšen je smisel glasbenega izobraževanja za tiste, ki se z glasbo ne bodo profesionalno ali vsaj polprofesionalno ukvarjali vse življenje. A dejstvo je, da že vsako, četudi le malo bolj poglobljeno ukvarjanje z glasbo, v človeku izoblikuje delovne navade, čut za lepoto, disciplino ter izkušnjo sodelovanja in poslušanja drug drugega. Pripravi ga na različne življenjske situacije.
Prav bi bilo, da bi imel vsak človek do glasbe določen odnos, znanje in spoštovanje. Da bi znal ceniti ter razločevati tisto zares dobro glasbo od tiste nekoliko bolj površne. Prepogosto pa vidimo, da temu ni tako. Ravno tu je ključna vloga glasbenoizobraževalnih ustanov. Glasbena šola Črnomelj je osrednja tovrstna ustanova v Beli krajini. Nepogrešljiva je pri zagotavljanju kakovostne in dostopne glasbene izobrazbe mladim Belokranjcem, ki naj bi ljubezen do glasbe gojili skozi vse življenje in jo predajali naprej.
Ob 60. obletnici delovanja Glasbene šole Črnomelj si štejem v čast, da sem smel biti nekaj let del njene zgodbe. Priča sem bil selitvi v čudovite nove prostore, igral celo na otvoritvi, ponosno sem zastopal barve glasbene šole in ime Črnomlja na različnih tekmovanjih. A najpomembneje je, da sem imel tu priložnost gojiti in razvijati svoj talent ter ljubezen do glasbe, si pridobiti prve izkušnje javnega nastopanja, komorne igre in počasi oblikovati lasten glasbeni jezik.
Ko se spominjam svojih začetkov v Glasbeni šoli Črnomelj, se mi pred očmi jasno izrisuje podoba naše učilnice v pritličju – prve desno, takoj za vrati. Še vedno vidim, kje je stalo stojalo za rože, kje so bili stoli in miza, pa seveda klavir … Najbolj jasno pa se spominjam svoje profesorice Tatjane Krpan – kako me je vedno dobrosrčna, vedra in zavzeta vodila od prvih zaigranih not do resnih tekmovanj in naposled sprejemnih preizkusov na srednjo glasbeno šolo. Nikoli ne bom pozabil njenih besed, da je treba vedno muzicirati z radostjo v srcu. Tega se poskušam držati še danes.
In naj na koncu vsem učencem in učiteljem Glasbene šole Črnomelj – nekdanjim, sedanjim in prihodnjim – zaželim enako: da bi radost izpolnjevala vse zaigrane tone, naučene skladbe in odigrane nastope. Da bi veselje nad dobro glasbo prenašali na vedno nove generacije Belokranjcev.
Blaž Pavlakovič, bivši učenec klavirja, ki je uspešno zaključil Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana